Ljudje v svojem bistvu hrepenimo po odnosu, v katerem bi se počutili varne in sprejete. Žal pa se nam velikokrat kasneje v življenju dogaja ravno obratno. Odnosi postanejo vir bolečine in trpljenja. V Zakonski in družinski terapiji nudimo terapevtsko pomoč posameznikom, parom in celim družinam, kjer so odnosi močno razboleni ali celo razdiralni.
Zakonska in družinska terapija deluje po modelu Relacijske družinske terapije (Gostečnik, 2004). Človek je v temelju odnosno bitje, zato ga v terapiji dojemamo v kontekstu odnosov s pomembnimi drugimi. Najpomembnejša je izvorna družina. Temeljne odnose, čustveno dinamiko, način komuniciranja, vzorce obnašanja človek nezavedno ponavlja tudi v svojih odraslih odnosih.
V terapiji zato skušamo začutiti posameznika, par ali družino v vsej ranljivosti, ozaveščamo potlačena in odcepljena čutenja in jim pomagamo, da jih začutijo.
Temeljna predpostavka je torej razvojno relacijska družinska perspektiva, ki predpostavlja, da je najkompleksnejša enota opazovanja človeškega razvoja družina kot edini sistem, ki vključuje vso raznolikost medsebojnih relacij, medgeneracijskega prenosa ter preko razvoja navezanosti tudi organskega razvoja posameznika (Kompan Erzar, 2006).
Temeljna energija sistema, ki poganja vso njegovo dinamiko in proces ter usmerja njegov razvoj, je afekt. Govorimo o nezavedni čustveni dinamiki, ki najmočneje zaznamuje sistem in odnose (Siegel, 1999). Relacijska družinska terapija skuša regulirati temeljni afekt, ki preveva in prežema vse odnose v njihovi nefunkcionalnosti in patoloških psihičnih vsebinah (Kompan Erzar, 2006).
Delo poteka na treh ravneh: na interpersonalni ravni zakonskega odnosa (kje sta se spoznala, kaj ju je privlačilo, od kod izhajata, kako sta se spoznala, kakšen je njun način komuniciranja, vrednote, ki jih zasledujeta (Gostečnik, 2007). Naslednja raven je sistemska, kjer odkrivamo, kakšne so izvirne družine, nato pa se usmerimo v notranjepsihični svet, in sicer na svet notranjih podob – objekt relacijska teorija, samopodobe – psihologija jaza ter temeljnih afektov, ki se ustvarjajo – interpersonalna psihoanliza (Gostečnik, 2007). Tu odkrivamo shranjena psihoorganska stanja, občutke in spomine na starše ali skrbnike ter poskušamo odkriti in razumeti moč preteklih izkušenj v sedanjem življenju posameznika, para in družine.
V terapevtskem prostoru ustvarjamo vzdušje zaupanja, saj le odnos zdravi odnos.
Gostečnik, C. (2004). Relacijska družinska terapija. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut
Gostečnik, C. (2007). Relacijska zakonska terapija. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut
Kompan-Erzar, K. (2006). Ljubezen umije spomin. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut; Celje: Celjska Mohorjeva družba
Siegel, D. (1999). The developing Mind. New York: Guilford
